INTERAKTIVNA AVDIO-VIZUALNA INSTALACIJA • SPEKTROZATOR

BERNARDA CONIČ
SPEKTROZATOR
2019
INTERAKTIVNA AVDIO-VIZUALNA INSTALACIJA

Spektrozator je projekt, ki raziskuje odnose med vizualnim in zvočnim, riše vzporednice med zvokom in sliko, išče razlike med vidnim in slušnim zaznavanjem in odkriva možnosti prevajanja glasbenega tona v barvni odtenek. Spektrozator je interaktivna avdiovizualna instalacija katere površina projekcijskega objekta se spreminja glede na spektralno barvno enoto, ki jo določa specifičen zvok. Zvok se proži preko sintetizatorja, katerega naloga je upravljanje instalacije. Sintetizator deluje kot orodje za proženje zvoka in svetlobe hkrati. Za obstoj objekta je nujna prisotnost svetlobe, ki omogoča, da se objekt spektralno obarva. Barvna svetloba se odziva na zvočni zapis ter na zvočne frekvence, ki prihajajo iz okolja. Ko je pogoj svetlobe in zvoka omogočen, Spektrozator lahko deluje. Brez svetlobe, zvoka in človeške prisotnosti instalacija ne obstaja.

Poslušati barvo, videti zvok:
Odnos med vizualnim in zvočnim, ter glasbenim in likovnim
Hearing color, seeing sound: The relation between sound and visual, and music and art

SINOPSIS

Članek raziskuje vzporednice med zvokom in sliko, razlike med vidnim in slušnim zaznavanjem, korespondence med pojmi v likovni in glasbeni teoriji ter povezovanje zvočnega in vizualnega v umetnosti. Primerja prvine likovne teorije ter sestavine glasbene teorije. Definira pomen sodobne interaktivne avdiovizualne instalacije in to prikaže na konkretnem primeru.

KLJUČNE BESEDE: vidno in slušno zaznavanje, vizualno in zvočno, likovna teorija, glasbena teorija, avdiovizualna instalacija, sinestezija, barva in glasba
KEY WORDS: visual and auditory perception, visual and sound, art theory, music theory, audiovisual installation, synesthesia, color and music

UVOD

Predstava o tem, da bi barve lahko slišali in zvok videli, se zdi na prvi pogled nemogoča. Sočasno pa se mi poraja vprašanje, zakaj že vrsto let povezujemo vizualno in zvočno v skupne celote ter zakaj je to uganko poskusilo rešiti že toliko znanstvenikov. Menim, da veliki znanstveniki, kot so Aristotel, Newton, Schellen in drugi, ne bi izgubljali časa z ‘‘nemogočim’’. Raziskovanje odnosa med vizualnim in zvočnim je tema, ki obsega področje vidnega in slušnega, področji med seboj primerja in išče medsebojne povezave. Tovrstna tema nam odpira mnoga vprašanja, ampak, ali nam poda tudi jasne in točne odgovore? Avdiovizualne koleracije so raziskovali že mnogi znanstveniki, matematiki, fiziki, filozofi, umetniki, glasbeniki, zdravniki in psihologi.

Dejstvo je, da je bilo v zgodovini raziskovanja povezav med zvokom in sliko narejenih veliko študij in da se te študije med seboj razlikujejo. Mnogi so iskali načine prevajanja zvoka v vizualno in obratno, a tema še danes nima zaključenih in fiksnih rezultatov. Prevod je možen preko različnih pristopov, največ takšnih prevodov pa se je v zgodovini naredilo preko fizikalnih dejstev in psiholoških vidikov. Problem, ki nastane pri avdiovizualnih korespondencah, je odstopanje rezultatov. Rezultati prevodov se namreč razlikujejo od znanstvenika do fizika pa od psihologa do umetnika. Fiziki poskušajo prevesti glasbeni ton v barvno svetlobo preko elektromagnetnega valovanja in frekvence. Psihologi prevajajo zvok v barvo preko izkušnje, občutkov in emocij. Nezanemarljivi so tukaj še sinesteti, ki ob poslušanju glasbe sočasno doživljajo občutek določene barve, pa čeprav oko ni bilo izpostavljeno vidnim čutnim dražljajem. Ta pojav se imenuje sinestezija in je redek nevrološki pojav, ki povzroči, da možgani mešajo informacije o čutnih zaznavah ter jih avtomatsko povezujejo. Sinestezij je več vrst, vendar se tukaj osredotočamo na ljudi, ki med poslušanjem zvoka zaznavajo barve in obratno.

Sinestet je bil tudi slavni skladatelj Aleksander Skrjabin, ki je trdil, da med igranjem glasbe vidi barve. Patentiral je svoj sistem prevajanja glasbenih tonov v barve ter svetlobni klavir, ki ob pritisku na določeno tipko klavirja odda ustrezno barvno svetlobo. Takšen inštrument se v avdiovizualnem svetu imenuje Color organ (barvne orgle). Izraz Color organ je prvi definiral Alexander Wallace Rimington, takšnih naprav oziroma inštrumentov pa je bilo skozi zgodovino narejenih kar nekaj.

Pomembno je, da poznamo razliko med terminom Color organ in vizualizacijo glasbe. Razlikujeta se po tem, da Color organ ustvarja barve glede na glasbene elemente (ton, oktava, akord …), vizualizacija glasbe pa ustvarja sliko glede na zvok tako, da razlikuje ravni zvoka v različnih frekventnih območjih. Pri terminu Color organ je šlo največkrat za prevod tonov v barvo preko fizike ali pa psihologije, medtem ko gre pri vizualizaciji glasbe za mehanski oziroma tehnološki prevod.

V raziskavi se osredotočam predvsem na povezavo med glasbenimi toni in barvo, vendar ni zanemarljivo omeniti tudi korespondence med izrazi, ki se uporabljajo v likovni teoriji in teoriji glasbe. Če postavimo omenjeni teoriji eno ob drugo, ugotovimo, da si med seboj izposojata izraze; tako kot pri likovni teoriji se tudi pri teoriji glasbe uporabljajo izrazi barva, ton, ritem, harmonija in kompozicija. Odnosov med vizualnim in zvočnim je mnogo in to na različnih področjih. Koleracije obstajajo na različnih nivojih in so težko določljive. Znane so koleracije med svetlostjo barve in jakostjo zvoka, analogije med nasičenostjo barve in barvo glasu ter povezave med volumnom barve in trajanjem zvoka. Tema avdiovizualnega prevajanja je obsežna, težko razumljiva ter nekoliko skrivnostna. Jasnih odgovorov še danes ni oziroma se znanstveniki med seboj ne strinjajo, ker prihaja do odstopanja rezultatov. Dejstvo je, da sta območji vizualnega in zvočnega povezani in da korespondence med vidnim in slušnim obstajajo. Za jasne odgovore pa bi bilo potrebno na tem področju še marsikaj raziskati.

Povezava med vizualnim in zvočnim je kompleksno področje. Sprašujem se, ali ima barva res svoj glas in ali je mogoče, da lahko nekemu zvoku v obliki tona dodelimo neko barvo. Pri takšnem ugotavljanju moramo začeti raziskovati pri samem izvoru vizualnega in zvočnega. Da vizualno in zvočno dobi svoj smisel in pomen, je tukaj ključnega pomena človek.

Interactive audio-visual installation featuring a geometric object with projection mapping and synthesizer created by Nibera Visuals.

BARVA IN ZVOK

Zvok in barva sta področji, ki se zdijo na prvi pogled popolnoma ločena, vendar pa raziskave, kot so tiste Marjana Kneževiča in Francija Rihterja, razkrivajo globoke povezave med njima. Leta 1997 sta Kneževič in Rihter zasnovala novo glasbeno teorijo, ki povezuje zvok z barvo na način, ki prej ni bil raziskan. Razvila sta celotno novo glasbeno lestvico in notni sistem, ki temelji na barvah.

Kneževič je leta 1997 izjavil: »Jaz glasbo poslušam z zaprtimi očmi. Že pred dolgimi leti sem ugotovil, da ima glasba barvo. Toda trajalo je deset, petnajst let, da sem to prelil na papir. Vsak ton ima svojo vrednost, globino, volumen, pa tudi barvo. Iz tega sem izhajal pri oblikovanju povsem nove glasbene teorije, takšne, kakršne ne poznajo v svetu.«

Notni zapis, ki sta si ga zamislila Kneževič in Rihter, ima osem črt, pri čemer ima vsaka črta svojo barvo. Ta pristop ni le estetsko in konceptualno nov, ampak tudi funkcionalno in teoretično drugačen od klasičnih notnih sistemov.

Poleg tonov imajo svojo barvo tudi različni instrumenti. Na primer, pri trobilih naj bi imel rog mehko rumeno barvo, pozavna pa naj bi imela zeleno, rdečo in odtenek modre barve. Trobenta ima rumeno in rdečo barvo zvoka. Pri postavitvi orkestra sta Kneževič in Rihter zasnovala nov način razporeditve, kjer se instrumenti, ki oddajajo enako barvo zvoka, harmonično širijo v prostor. Pojasnjujeta: »V klasičnih postavitvah se instrumenti tepejo med seboj; če poslušaš, slišiš pravo godljo, saj so barve zvokov pomešane. In inštrument je močnejši in bolj prodoren, drugi pa slabo zaznaven ali celo neslišen. Zato ne dobimo jasne čistosti vsakega inštrumenta. Pri novi postavitvi pa sva upoštevala harmonijo barv, tako da zvoki pridejo bolj do izraza. Inštrumenti so razvrščeni po barvah, ki jih oddajajo, in zvoki se uravnoteženo policentrično širijo v prostor.«

Sedem let kasneje, ko je Kneževič predstavil novo glasbeno teorijo, je razložil: »Taka glasba, ki nosi v sebi energijo zvoka in svetlobe, s svojim gibanjem ustvarja posebno informacijsko strukturo oziroma obliko. Sposobnost, da glasbo lahko vidim, sem razvijal in jo še razvijam, da bi s tem prispeval h globljemu razumevanju in dojemanju glasbenega sporočila.«

Občutenje barv in tonov je povezano z našo fiziološko in psihološko percepcijo. Med temeljne fiziološke in fizikalne lastnosti, ki vplivajo na zaznavanje zvokov in barv, spadajo valovne dolžine in frekvence. Te lastnosti vplivajo na način, kako zaznavamo svetlost barv in jakost tonov. Splošno je znano, da lahko nekateri posamezniki natančno prepoznajo barvne tone, podobno kot tisti z absolutnim posluhom za ton višine.

Razumevanje povezave med zvokom in barvo tako ponuja možnost za širše raziskovanje občutkov in zaznav, kar pripomore k poglobljenemu razumevanju glasbene umetnosti in njenega vpliva na človeške čute.

PRIMERJAVA LIKOVNE TEORIJE IN TEORIJE GLASBE

Črtomir Frelih v svojem strokovnem članku “Glasba kot vir likovnega ustvarjanja” analizira povezave med glasbo in likovnim ustvarjanjem. Poudarja, da so mnogi izrazi v vsakdanjem govoru iz sveta zvokov in barv, ki si jih vzajemno sposojamo za bolj doživeto opisovanje vsebin, stanj in lastnosti. Pojmi kot so “kričeče barve”, “barve zapojejo”, “barvno sozvočje”, “harmonične barve”, “zamolkle barve”, “svetli toni”, “kompozicija”, in “barva glasu” kažejo na to medsebojno prepletanje. Frelih trdi, da sta glasbeni in likovni jezik dva različna jezika z lastnimi zakonitostmi, pri čemer neposredno prevajanje ni produktivno. Namesto tega je prevajanje mogoče na podlagi analogij in človekovega odzivanja na zunanje dražljaje, kot so ostrina, mehkoba, agresija, harmonija, hlad in vročina.

Likovna teorija se osredotoča na temeljne likovne prvine, ki vključujejo:

Likovna kompozicija se nanaša na sestavo in zgradbo likovnega dela ter medsebojno učinkovanje likovnih prvin. Temeljni načeli likovnega reda vključujejo proporc, ravnovesje, ritem, kontrast, harmonijo, dominacijo in enotnost.

Glasbena teorija obravnava osnovne glasbene materiale, kot so:

Likovna prvina barva se deli na primarne in sekundarne barve ter se analizira preko:

Barve se mešajo aditivno (seštevalno) pri barvnih svetlobah in subtraktivno (odštevalno) pri barvnih snoveh.

Glasbeni material ton vključuje:

Ritem v glasbi je zaporedno ponavljanje kontrastnih zvočnih elementov, medtem ko ritem v likovnem svetu predstavlja gibanje elementov v kompoziciji, ki se ponavljajo, spreminjajo in stopnjujejo. V likovnem umetniškem delu se ritem izraža skozi ravne in krive črte, barve, svetlobne efekte in druge vizualne elemente.

Harmonija v glasbi pomeni povezovanje tonov v akorde in akordov med seboj, kar ustvarja sozvočje. V likovni umetnosti pa harmonija pomeni sožitje likovnih enot v kompoziciji, kar zagotavlja skladnost in usklajenost med elementi.

Korespondence med likovno in glasbeno teorijo:

Obe teoriji uporabljata podobne pojme, a z različnimi pomeni. Načela likovnega reda, kot so ritem in harmonija, imajo paralelne funkcije v glasbeni teoriji, vendar se izražajo skozi različne medije in metode.

Če postavimo likovno teorijo ob bok glasbeni teoriji, ugotovimo, da teoriji uporabljata identične
termine, ki pa imajo drugačen pomen. Pojmi so si isti zgolj po besedi in ne po pomenu. Besedo
barva uporabljata obe teoriji; pri likovni gre za barvo svetlobe ali predmeta, pri glasbi pa za
barvo glasu oziroma tona. Prav tako si delita besedo ton. Ton je pri glasbi zvok, ki ga povzroči
glasbilo, pri likovni teoriji pa gre za svetlostni ali pa barvni ton. Tukaj ne smemo pozabiti še na
izraz kompozicija, ki pri likovni teoriji pomeni v celoto urejeno likovno delo, v katerem so
vključene likovne prvine, pri glasbi pa gre za glasbeno kompozicijo, v celoto urejen notni zapis
skladbe.


Zanimive korespondence vidim med načeli likovnega reda in glasbenimi sestavinami. Pri teoriji
glasbe in likovni teoriji opazim, da obe teoriji uporabljata pojem ritem. Ritem v glasbi temelji na
odnosih tonov glede na trajanje in poudarek, ritem v likovnem svetu pa predstavlja gibanje
elementov, ki se ponavljajo, spreminjajo, menjavajo in stopnjujejo znotraj kompozicije ali
zaključene celote. Potem je tukaj še pojem harmonija. V likovnem jeziku je harmonija načelo
likovnega reda, ki pomeni sožitje likovnih enot v kompoziciji, za glasbenike pa je harmonija
povezovanje tonov v akorde in sozvočje.

POVEZOVANJE ZVOČNEGA IN VIZUALNEGA V UMETNOSTI

V svetu umetnosti se zvočno in vizualno povezujeta na različnih področjih, pri čemer se meje med umetniškim in komercialnim pogosto zameglijo. Videospoti in filmi so pogosto financirani z namenom tržne uspešnosti, kar otežuje njihovo umestitev med avdiovizualne umetnosti. Kljub temu pa vsebujejo oba medija vizualni prikaz in zvočno podlago, kar prispeva k njuni umetniški vrednosti, še posebej v kontekstu umetniškega videa z glasbenimi ali zvočnimi vložki.

Glasbeni videi se gibljejo od popolnoma abstraktnih prikazov, osredotočenih na barve in gibanje, do zgodb, ki pripovedujejo naracijo, podobno kratkemu igranemu filmu. Ta oblika umetnosti kombinira glasbo z vizualnimi elementi na način, ki ustvari edinstven estetski učinek. (Vernaillis, 7–9)

Film ali video sta medija, ki združujeta časovno dimenzijo glasbe s prostorsko dimenzijo vizualne umetnosti. Zvočna podpora v teh medijih pripomore k doživljajskim in razpoloženjskim učinkom. Film najpogosteje uporablja zvok za dopolnitev slike, medtem ko pri glasbenih videih zvok prevladuje in vizualni prikazi služijo njegovi obogatitvi. V filmskem mediju je slika v ospredju in se jo dopolnjuje z zvočnimi učinki, medtem ko je pri glasbenih videih slika pogosto podrejena in odvisna od zvoka. (Frelih, 10–16)

Avdiovizualna umetnost vključuje umetniške filme, videe, animirane filme, performanse in avdiovizualne instalacije. Instalacije pogosto prehajajo v področje interaktivne umetnosti, kar vodi do razvoja novih umetniških form, znanih kot interaktivne avdiovizualne instalacije. Te instalacije omogočajo gledalcem aktivno sodelovanje z umetniškim delom, kar dodatno poglobi njihov estetski in izkustveni vpliv.